Po malo poletnega premora bi rad danes začel malo drugače. Z vprašanjem: koliko denarja bi pravzaprav radi zbrali?
Ko sem se prvič srečal s fundraisingom sem si mislil, da je to pač nekakšna tekma, kako zbrati čim več. Kot pri marketingu, kjer se uporablja vse mogoče taktike, da bi prodali več.
Zdaj na to gledam drugače. Cilj ni zbrati čim več, ampak zbrati toliko, da lahko dobro uresničujemo svoje poslanstvo. Denarja ne zbiramo zaradi denarja. Ne zbiramo ga, da bomo lahko ponosno pokazali številke v letnem poročilu. Zbiramo ga, ker želimo z njim nekaj narediti.
Če zbiramo 20.000 € za program za mlade, jih ne zbiramo zase. Zbiramo jih zato, da bomo lahko pomagali mladim, ki ta program potrebujejo. Če zberemo samo polovico potrebnih sredstev, morda to pomeni, da bomo lahko vključili 50 mladih namesto 100.
Na tej točki fundraising neha biti samo vprašanje denarja. Postane vprašanje poslanstva.
Če poslanstvo pripada vsem, zakaj ne bi tudi fundraising?
V organizacijah imamo različne vloge. Nekdo vodi programe. Drugi skrbi za finance. Tretji za komunikacijo. Nekdo se ukvarja s prostovoljci, nekdo drug z donatorji. To je povsem normalno in potrebno. Je pa ena stvar, ki je skupna vsem: poslanstvo. To je tisti skupni imenovalec, tisti zadnji zakaj, ki organizacijo žene naprej. Vsak s svojim delom prispeva k istemu cilju.
Podobno bi morali gledati tudi na fundraising. Ni treba, da vsi postanejo fundraiserji. Dobro pa je, da vsak razume, od kod pridejo sredstva za delo organizacije in kako lahko s svojim delom pomaga, da bo organizacija še naprej lahko sledila svojemu poslanstvu.
Če želimo svoje poslanstvo opravljati s srcem, moramo s srcem zbirati tudi sredstva, ki nam to omogočajo. Včasih so za to dovolj zelo majhne stvari.
Naredi dobro fotografijo
Tako samoumevno nam je, da imamo pri sebi telefon. Še bolj samoumevno nam je, kar delamo. Zato se pogosto dogaja, da organizacije skoraj nimajo fotografij njihovega dela. Češ, kaj pa bo neka fotografija deljenja hrane ali pa neke ustvarjalne delavnice za otroke.
A prav dobre fotografije (in videi) so tisto, kar lahko ljudem pomaga razumeti, kdo pravzaprav ste in zakaj vas je dobro podpreti. Skupinska fotografija dvajsetih ljudi, ki stojijo pred steno in gledajo v telefon ni ravno privlačna. Poskusi ujeti dogajanje. Odnos med ljudmi. Čustva. Trenutek, ki nekaj pove.
Naredi nekaj fotografij od blizu in nekaj širših. Če utegneš, naredi kakšno pokončno in kakšno ležečo. Pusti tudi nekaj prostora okoli glavnega motiva, da bo fotografijo mogoče uporabiti na spletni strani, družabnih omrežjih ali v drugih materialih. Pa na hitro preglej, če je fotografija ostra.
Za to ne potrebuješ profesionalnega fotoaparata. Današnji telefoni so povsem dovolj. Pomembneje je, kaj fotografiraš.
Seveda pri tem poskrbi tudi za potrebna soglasja za uporabo fotografij – sploh če fotografiraš otroke.
Morda bo prav fotografija, ki si jo naredil v desetih sekundah, čez nekaj mesecev nekomu pomagala razumeti, zakaj je vaše delo vredno podpore.
Zberi zgodbe
Slika pove več kot 1000 besed. A besede so še vedno pomembne. Njihova vrednost je odvisna od vsebine, vsebina pa od vprašanja. Če po dogodku vprašaš udeleženca, kako je bilo, bo odgovoril “Super”. Taka izjava ti ne bo pomagala.
Če pa postaviš bolj odprto vprašanje, bodo tudi odgovori drugačni. Poskusi vprašati:
- Kaj ti bo od današnjega dogodka najbolj ostalo v spominu?
- Kaj se je zaradi tega programa pri tebi spremenilo?
- Kako bi povabil prijatelja, da se ti naslednjič pridruži?
Ta vprašanja ti ne bodo dala le enobesednega odgovora, ampak zgodbo.
Ljudje, ki neposredno delajo z uporabniki programov, imajo pri tem veliko prednost pred fundraiserjem. Oni so tam. Vidijo spremembe. Slišijo zgodbe. Poznajo ljudi. Fundraiser teh trenutkov pogosto sploh ne vidi. Lahko pa mu jih ti prineseš.
Seveda tudi pri pričevanjih velja, da mora človek vedeti, za kaj in kako bo njegova izjava uporabljena. Vprašaj, če lahko napišeš tudi ime, ali pa vsaj začetnice. Če dovoli uporabiti sliko ali celo posneti kratko video izjavo pa še toliko bolje.
Povej, kaj se je spremenilo
Izjave udeležencev pa dobijo svojo pravo vrednost, ko jih vključimo v kontekst. Tak kontekst je lahko novica o dogodku.
V novici je dobro izpostaviti konkretna dejstva (npr. »Na delavnici je sodelovalo 35 mladih.«), še bolje pa je, če lahko prikažete učinke vašega dela (npr. »Na delavnici je sodelovalo 35 mladih, pet pa se jih je po njej vključilo v naš redni program.«).
Fundraising potrebuje zgodbe, potrebuje pa tudi podatke. Ko imamo oboje, lahko donatorju pokažemo ne samo, kaj smo naredili, ampak tudi kaj se je zaradi tega spremenilo.
Fundraiser pogosto teh informacij nima iz prve roke. Imajo pa jih tisti, ki izvajajo programe.
Povabi k podpori
Oh, ja, še to. Včasih pa je treba narediti še nekaj precej bolj neprijetnega. Prositi za pomoč. A če pogledaš drugače verjamem, da bo vsaj del tega bremena odpadel. Pomisli na ljudi, ki jim že pomagate. Pomisli na pozitivne učinke, ki jih vaše delovanje prinaša svetu.
Zdaj pa to povej ljudem.
Ni potrebno hvalisanje in mahanje s številkami. Dovolj je hvaležno priznanje, da lahko delate dobro zaradi dobrote ljudi, ki vas podpirajo, pospremljeno s povabilom, da vas podprejo tudi drugi.
Kaj ko bi na koncu dogodka ob zahvalah povedali še tole:
»Ta program lahko izvajamo tudi zaradi podpore ljudi, kot ste vi. Če želite pomagati, da ga bomo lahko ponudili še več mladim, lahko skenirate QR kodo na zaslonu ali pa pustite dar v škatli ob izhodu.«
To ni prosjačenje. Človeku samo poveste, da obstaja možnost, da postane del zgodbe. Odločitev pa je njegova.
Pomagaj nadaljevati odnos
Z donacijo se fundraising ne konča.
Če nekdo daruje, je pomembno, da se mu zahvalimo. Če nekdo pokaže zanimanje za naše delo, mu lahko ponudimo možnost, da ostane v stiku. Če imamo fotografije, zgodbe in podatke o rezultatih, mu lahko čez nekaj mesecev pokažemo, kaj je njegova podpora omogočila.
Tudi tukaj fundraiser potrebuje pomoč drugih:
- Vodja programa lahko sporoči, kaj se je zgodilo.
- Prostovoljec lahko naredi fotografijo.
- Udeleženec lahko pove svojo zgodbo.
- Računovodstvo lahko poskrbi, da informacija o donaciji pravočasno pride do človeka, ki se bo zanjo zahvalil.
- Komunikacijska ekipa lahko zgodbo pripravi za spletno stran, družabna omrežja ali newsletter.
Vsak naredi majhen del. Skupaj pa gradimo odnos z ljudmi, ki omogočajo naše delo.
Kaj pa če nimamo fundraiserja?
Ko to pišem, sem pomislil: saj mnoge organizacije niti nimajo fundraiserja! V več organizacijah ta vloga potem pade na vodje, ki se poleg vsega ostalega ukvarjajo še s tem področjem. Če imajo čas …
Bistveno se mi zdi – in to je rdeča nit tega prispevka – da vsak prispeva svoj delež. Ne pričakujem, da bo po novem vsak prostovoljec analiziral uspešnost kampanj, vsak vodja projekta pisal dobrodelne apele in računovodja postavljal donacijske obrazce.
Specializacija je dobra. Tudi če nimate zaposlenega fundraiserja, je dobro, da nekdo drži niti skupaj: spremlja, kaj se dogaja, načrtuje naslednje korake in skrbi, da posamezni koščki tvorijo smiselno celoto. Toda ta človek zelo težko naredi vse sam.
Fundraising ni naloga vseh. Je pa nekaj, k čemur lahko prispevajo vsi.
Začni pri naslednjem dogodku
Zdaj pa še konkretno povabilo. Ko boste imeli naslednji dogodek, naredi (oz. povabi še druge iz ekipe, da skupaj naredite) nekaj stvari:
- posnemite nekaj dobrih fotografij dogajanja,
- vprašajte dva udeleženca, kaj jima je dogodek pomenil,
- zapišite en konkreten rezultat,
- ljudem povejte, kako lahko podprejo nadaljevanje vašega dela,
- in po dogodku vse to spravite do človeka, ki skrbi za komunikacijo in fundraising.
Ni veliko.
Če pa to postane del načina dela organizacije, boste čez leto dni imeli nekaj zelo dragocenega: fotografije, zgodbe, pričevanja, rezultate in ljudi, ki razumejo, da tudi sami pomagajo graditi podporo vašemu poslanstvu.
Fundraising raste iz poslanstva
Bolj kot razmišljam o fundraisingu, manj ga vidim kot dejavnost, ki jo organizacija opravlja poleg svojega »pravega dela«. Dober fundraising raste iz istega poslanstva.
Če verjamemo, da je naše delo pomembno, potem ga želimo opravljati dobro. Za to potrebujemo ljudi, znanje, čas – in tudi denar. Če denarja nimamo dovolj, povabimo druge, da nam pomagajo.
Ne zbiramo sredstev zase. Zbiramo jih za ljudi, h katerim smo poslani.
Zato je prav, da tudi fundraising delamo s srcem.
