Sem eden tistih srečnežev (mogoče za koga čudakov), ki lahko vsako leto praznujem obletnico odprtja svojega s.p.-ja. Ne le, da lahko, ampak želim praznovati ta dan. Fleksibilnost, vsak dan novi izzivi, predvsem pa zavest, da delam nekaj dobrega. Nekaj, kar bo ostalo.
Letos bi rad na sv. Roka dan pogledal nazaj na preteklo leto in z vami delil nekaj stvari, ki so zaznamovale moje osmo leto kot Cleopas.
1. Rojstvo Elija
Pravzaprav že samo pričakovanje tega rojstva. Po izkušnji spontanega splava, ki naju je s Tino močno pretresla februarja 2023, je bilo devet mesecev zaznamovanih s ponižno hvaležnostjo in molitvijo za dete, ki sva ga lahko spoznala aprila letos. Po spontanem splavu je nastala tale pesem.
No, in že v pripravah na ta dogodek sem koristil nekaj s.p.-jevskih ugodnosti. Ko sem Tino pospremil na preglede, sva izgledala kot bi pričakovala prvega otroka (ni ravno pogosto, da bi možje hodili na preglede še pri naslednjih – varstvo, služba, …). Pa tudi po porodu sem si vzel čas in preživel skoraj cel mesec stran od dela. Sem se pa potem tudi z veseljem vrnil nazaj.
2. Kenija
Februarja sem prvič potoval v Afriko. Na srečanju 12 afriških svetopisemskih družb v okviru Združenih svetopisemskih družb sem vodil delavnice o email marketingu. A bolj kot sam program sta me v Keniji zaznamovali dve stvari:
- V Nairobi sem priletel 22. februarja ob 3. uri zjutraj. Ker smo s programom začeli šele naslednji dan, sem izkoristil priložnost in na sam dan spomina obiskal grob Roberta Baden-Powella, ustanovitelja skavtov. Po vsem, kar me je pred leti pripeljalo do tega, da sem s skavti radikalno prekinil stik, je bila ta pot nekakšna katarza. Vrnitev k tistim izvirom, ki so me oblikovali v to, kar danes sem. In ko je ob naključnem srečanju s skupino skavtinj v Baden-Powellovi hiši zazvenela Hakuna Matata … Lepo je biti del velike skavtske družine!
- Videl sem razkorak med bogastvom in revščino. Slišal zgodbe kristjanov – bratov in sester – iz različnih delov Afrike. Zgodbe o vojnah, lakoti, revščini, preganjanjih. A tudi zgodbe o veselju, življenju, veri in upanju. Predvsem se me je dotaknila zgodba Rawde iz Sudana. Z družino je morala zbežati iz države zaradi oboroženih spopadov. Pripovedovala je, kako jo otroci po mesecih izgnanstva še vedno sprašujejo, kdaj se bodo lahko vrnili po medvedka, ki so ga v naglici pozabili pod kuhinjsko mizo … Njena zgodba je navdihnila tole pesem.
3. ChatGPT
V preteklem letu sem tudi sam spoznaval, kakšno revolucijo prinaša umetna inteligenca. Zame je pomembna predvsem, ker je precej razširila nabor tega, kaj lahko ponudim strankam. Ko sem predlani ustvaril svoje prve PHP skripte za preproste API integracije, je trajalo dobesedno mesece, preden sem našel nekaj že obstoječega, kar sem s svojim pomanjkljivim programerskim znanjem lahko prilagodil. Danes več praktično ne naredim spletne strani brez nekaj rešitev po meri, ki so zahvaljujoč umetni inteligenci postale zares blizu.
Ob tem pa sem se tudi veliko naučil. Večkrat se je že zgodilo, da sem sam našel napake, ki jih je naredila umetna inteligenca. Kako sem pameten! 😉
Nekaj projektov
Poleg rednega dela s podporo svetopisemskim družbam v Evropi in na Bližnjem vzhodu, ter za Svetopisemsko družbo Slovenije, je bilo v tem letu kar nekaj zanimivih projektov.
- Kompletno sem prenovil spletno stran bratov kapucinov. Letos bo minilo 15 let, kar so se naše poti razšle, a sem hvaležen, da lahko še vedno sodelujemo na drugačen način.
- Svojevrsten izziv je predstavljala spletna stran župnije Dravlje. Migracija iz drugega sistema, nato pa vse od koledarjev z dogodki, e-obvestil, seznamov z mašnimi nameni itd.
- Precej sem delal na področju digitalnega fundraisinga (zbiranja donacij). Poleg tega, da že nekaj let aktivno podpiram to področje na Svetopisemski družbi, sem pomagal pri prenovi donacijske strani tudi Zavodu ŽIV!M.
- Odprlo se je še več projektov župnijskih in drugih spletnih strani, kmalu pa bo zaživela tudi prenovljena stran Svetopisemske družbe. Te se pa že zelo veselim.
Morda se bodo pa naše poti kaj križale v naslednjem letu 😉
Otrok
Včasih se odpravim sam.
Hiti korak v strmi breg
po blatni poti, skozi sneg.
In že se znajdem tam.
Pri tebi, moj otrok.
Tam sklonim se čez skalni rob,
da vidim tvoj prerani grob
za kar ostalo je telesa,
ko dušo tvojo rešeno
sprejela so nebesa.
Veš,
mnogo raje bi med nami
videl te, kot v temni jami.
Ne pomagajo iz zagate
vse besede tople, izbrane,
iz ust prijateljev poslane,
češ: “zdaj angelčka imate.”
Enkrat rad bi izvedel vsaj
zakaj umrl si? Zakaj?
Še vedno me boli …
Kaj narobe sva storila?
Kje kot starša zagrešila,
da preden živel bi med nami
tebe sva izgubila?
Zakaj? Kaj? Ne vem …
A vendar, ti otrok moj zlati
si eno nama dal spoznati
čeprav umrl si prezgodaj
pred življenja vrati.
Kako sva hitro pozabila
ko srčno sva se veselila
in nas navdala je radost –
življenje večna je skrivnost.
Kot dete malo, ki trmari,
da samo ustreglo vsaki stvari
sva mislila, da bova znala
in sama ti življenje dala.
Pa kdo sva midva?
Prah in pepel.
Tvoj ljubljen prah in pepel, Gospod.
Ti si življenja Gospodar.
Le Ti premoreš vsako stvar.
Že v raju dal si zemlje gmoti
da je žarela v vsej lepoti.
V prah si dihnil, dal življenje,
umakneš ga, glej, smrt, trpljenje.
Zakaj veš Ti.
A midva rada vsako stvar
bi s tihim čudenjem sprejela
kot Tvoj ljubeči dar.
Glej, tukaj sva, Gospod vesolja!
Naj vedno v nama se godi
le Tvoja sveta volja.
Kje si?
Na prvi dan si ustvaril svet.
Ukrotil si morjá globine,
postavil gore, utrl doline,
povsod kipele so dobrine.
Želel si, da za vekomaj
ves svet ostane pravi raj,
da vedno bi med nami hodil,
da ves človeški rod na veke
Ti, Gospod, bi vodil.
A pride greh, z njim pride smrt.
Izgnan je človek, raj zaprt.
Poti nazaj ne najde več,
vhod varuje ognja meč …
Poglej, o Bog, kaj se dogaja
s človekom tvojim zunaj raja!
Družina dom svoj zapusti.
Pred bombami beži iz Sudana
v iskanju varnega pristana,
kjer med bi tekel, ne pa kri.
Si slišal mili glas otroka?
Si čutil iglo bolečine,
ki v srce staršev se zarine,
ko dete jim v naročju joka?
Nikjer ne najdejo obroka
in pred očmi ljubezni sad
od lakote jim gine.
Kaj pa tista mlada mama,
možu zvesta, Tebi vdana,
skrbna in ljubezni polna
vedela ni, da je bolna –
pa pokopal jo je rak …
Četudi bil bi brez napak
človeku dano je trpljenje,
dokler ne vrne se v prah …
Res ni poti nazaj?
Se res nihče ne more vrnit
v Eden, Božji raj?
Usodo kruto premišljujem,
kričim in jokam in zdihujem
KJE SI?
