“Ja kaj neki: odprl se bo prispevek na spletni strani!”
Pa ste se se kdaj vprašali, kaj vse se mora zgoditi, da se spletna stran sploh odpre? V tem prispevku bom poskusil na zelo poljuden način opisati, kakšni čudeži se dogajajo v tisti sekundi ali dveh, ki mineta med klikom in ogledom strani. Ste pripravljeni? Gremo!
1. Eeeem, kje je spletna stran?
Ko ste kliknili na tale prispevek, vaš računalnik ali telefon še ni vedel, kje se Cleopas spletna stran nahaja. Kot v dobrih starih časih je zato šel pogledati – v imenik. Temu imeniku se v računalniškem jeziku reče DNS (Domain Name System).
DNS (Domain Name System) je imenik interneta.Tako kot imaš v telefonu shranjeno ime in številko, ima tudi internet sistem, ki imena spletnih strani (npr. cleopas.si) prevede v tehnične naslove, ki jih računalniki razumejo.
Brez DNS-ja bi si morali zapomniti dolge številke namesto imen strani.
Zdaj, ko vemo, na katerem naslovu se spletna stran nahaja, lahko naša naprava tja pošlje zahtevo, da želi videti to spletno stran.
2. Zahtevamo stran!
Računalnik bo torej poslal zahtevo (tehnično se temu reče »GET«), ki bi po domače zvenel nekako takole: “Živjo, rad bi videl Cleopas spletno stran!” Ali pa kakšno drugo. Saj razumeš …
Sporočilo zdaj potuje: od naprave do modema, potem po kablih in raznih vozliščih, dokler ne pride do strežnika. Strežnik je računalnik, ki je stalno dosegljiv preko interneta. Njegova naloga je (med drugim), da hrani in deli spletne strani.
Strežnik je kot hiša, kjer spletna stran dejansko živi. In s tem zahtevkom smo potrkali na vrata.
3. Strežnik zahtevo sprejme in začne se delo
Tukaj se pa začne zanimivi del zgodbe.
Strežnik najprej pogleda skozi kukalo, da preveri, kdo je potrkal, kaj želi in ali sploh ima pravico zahtevati, kar zahteva. Šele potem začne sestavljati odgovor.
Ja. Spletna stran ni statična slika. Spletna stran se sestavi. Bom spet poskusil razložiti z butastim primerom. Recimo, da na vrata potrkajo maškare. Hišni gospodar (WordPress) bo pogledal skozi kukalo in videl, da hočejo sladkarije. Poslal bo nekoga v shrambo (podatkovna baza) po bonbone. Ker je tudi izgled pomemben, je poiskal lepo darilno vrečko (tema), v katero je dal sladkarije. Za še malo dodatne zabave pa si je tudi sam nadel masko (vtičnik) in razveselil otroke pred vrati.
Podobno je pri spletni strani. WordPress glede na zahtevek pobrska po bazi, nato pa podatke oblikuje skladno z navodili, ki jih da tema. Vtičniki pa poskrbijo za dodatne funkcionalnosti. Ko je vse pripravljeno, gre ta paket nazaj k tebi. Brskalnik ta paket razpakira in na tisoče vrstic kode pretvori v to, kar zdaj vidiš na zaslonu: razporedi besedilo, naloži slike, pobarva gumbe, razpostavi elemente.
Jedro paketka sestavlja koda v jeziku HTML (HyperText Markup Language), ki določa osnovno postavitev elementov ter povezave na zunanje datoteke, ki jih stran potrebuje za pravilno delovanje. Med njimi so tudi CSS (Cascade Style Sheet) skripte, v katerih je določeno natančno oblikovanje (od barv, pisav, odmikov, prilagoditev za različne velikosti zaslonov …), ter JS (JavaScript) skripte, ki dodajajo interaktivne elemente. Poleg tega so v HTML datoteki tudi direktne povezave do multimedijskih vsebin, npr. slik in pisav.
4. Pogrej in pojej
Spletna stran se sestavi kot kosilo. Strežnik porabi nekaj časa, da jo “skuha”. Če je “lačnih ust” veliko, postane to za strežnik precej obremenjujoče, kuhati za vsakega posebej. S tem pa se delovanje strežnika upočasni …
In kaj je rešitev? Skuhajmo večjo količino, in potem le delimo porcije vsakemu obiskovalcu. V spletnem žargonu temu rečemo predpomnilnik (cache). To je spomin za pogosto uporabljene stvari. Če je strežnik že posredoval to stran nekomu drugemu, si lahko shrani ta paketek in naslednjič, ko bo nek drug uporabnik želel isto, mu pošlje že pripravljen obrok. Brez dodatnega kuhanja.
Zaradi tega se nekatere spletne strani odprejo v trenutku. In zato je predpomnenje ena prvih stvari, ki jih urejam pri optimizaciji strani.
5. Kaj pa, če se spletna stran nalaga počaaaaasi?
No, zdaj vidiš, da v ozadju spletne strani potekajo kar kompleksni procesi. Za občutek: samo WordPress jedro je sestavljeno iz skoraj 3000 datotek. Vsaka tema in vtičnik temu doda še svoje. Vse to sodeluje v tistih sekundah, ko se postavlja spletna stran.
Če stran postane počasna, je za to lahko več razlogov:
- Kadar ima stran veliko sočasnih obiskovalcev, pa nima urejenega predpomnenja, lahko to preobremeni strežnik, s tem pa se delovanje strani upočasni.
- Če na strani uporabljamo (pre)velike slike, bo tudi to vplivalo na hitrost nalaganja – sploh pri uporabnikih s počasnejšimi internetnimi povezavami. Zato je smiselno fotografije pred nalaganjem pomanjšati (več kot 1920px širine skoraj gotovo ne potrebuješ. Za to nalogo lahko uporabiš tudi kakšno od spletnih orodij, npr. Squoosh).
- Več kot uporabljamo vtičnikov, večja je možnost, da med njimi pride do konfliktov. Podobno kot ljudje si tudi nekateri vtičniki želijo biti vedno prvi, se nalagati na vseh straneh, dodajati nepotrebno kodo in oblikovanje … Zato predlagam, da se držiš načela: čim manj vtičnikov. Odkrivanje napak in popravki bodo mnogo lažji.
Tako, zdaj veš, zakaj lahko bereš tale prispevek. In zakaj spletna stran včasih ni počasna zato, ker je “slaba”, ampak zato, ker je preobremenjena ali napačno zastavljena.
Če ima tudi tvoja spletna stran težave s počasnostjo, pa mi lahko pišeš in pogledava, kako izboljšati stanje.
