Tokrat ne bom delil tehničnih nasvetov. Ne bom govoril o mojem delu in se hvalil z rezultati in statistikami. Z vami bi rad podelil en del mojega življenja, ki sem ga ob dogodkih iztekajočega se leta ujel v verze pesmi.
Tukaj sem
Po prstih stopil si v svetišče
A ne v hišo kamna in zlata
Temveč v globino srca vsakega
En svet bil zate je igrišče
Razuma moč imel si, srca strast
Izrabil ju, da razdrobljeno
V ljubezni združil bi v eno
A vedno, vedno, Bogu dal si čast
Naj bo mi dano, skromnemu poetu
Življenju tvojem peti rekviem
Umaknjen blišča polnem svetu
Želel bi, da po tvoji poti grem
Enkrat pa rad, v življenja polnem cvetu
Kot ti bi Bogu rekel “Tukaj sem!”
V letu 2024 smo se spominjali 100-letnice rojstva in 20-letnice smrti p. Ivana Žužka DJ. V začetku leta sem se znova zakopal v njegove zapise in arhivske dokumente, da sem Luciji Čakš pomagal pri pisanju šmarnic o tem velikem človeku.
Ob branju sem bil znova pretresen. In verzi zgoraj so en skromen odmev na njegovo življenje.
Jeseni pa se je začela še ena zgodba, ki je povezana z njim. Med drugim sem ugotovil, da sem po ženini strani celo v daljnem sorodu z Žužkovimi. Ampak … naj ostalo zaenkrat ostane skrivnost.
Kje si?
Na prvi dan si ustvaril svet.
Ukrotil si morjá globine,
postavil gore, utrl doline,
povsod kipele so dobrine.
Želel si, da za vekomaj
ves svet ostane pravi raj,
da vedno bi med nami hodil,
da ves človeški rod na veke
Ti, Gospod, bi vodil.
A pride greh, z njim pride smrt.
Izgnan je človek, raj zaprt.
Poti nazaj ne najde več,
vhod varuje ognja meč …
Poglej, o Bog, kaj se dogaja
s človekom tvojim zunaj raja!
Družina dom svoj zapusti.
Pred bombami beži iz Sudana
v iskanju varnega pristana,
kjer med bi tekel, ne pa kri.
Si slišal mili glas otroka?
Si čutil iglo bolečine,
ki v srce staršev se zarine,
ko dete jim v naročju joka?
Nikjer ne najdejo obroka
in pred očmi ljubezni sad
od lakote jim gine.
Kaj pa tista mlada mama,
možu zvesta, Tebi vdana,
skrbna in ljubezni polna
vedela ni, da je bolna –
pa pokopal jo je rak …
Četudi bil bi brez napak
človeku dano je trpljenje,
dokler ne vrne se v prah …
Res ni poti nazaj?
Se res nihče ne more vrnit
v Eden, Božji raj?
Usodo kruto premišljujem,
kričim in jokam in zdihujem
KJE SI?
Februarja sem bil prvič v Afriki. S sodelavci pri Združenih svetopisemskih družbah smo v Nairobiju vodili usposabljanje za 12 afriških svetopisemskih družb.
Datumi so se idealno poklopili in takoj po prihodu sem lahko na sam dan spomina (22. februar) obiskal grob ustanovitelja skavtov, Roberta Baden-Powella. V mojih skavtskih letih sem sanjal o tem. Zdaj je to uspelo. Čisto nepričakovano. Tako kot je bilo nepričakovano srečanje s skupino skavtinj v Paxtu (hiši, kjer je Baden-Powell preživljal zadnja leta življenja).
So pa bili to tudi dnevi poslušanja težkih zgodb. O preganjanjih, boleznih, smrti. Pa dnevi, ko sem prvič videl takšne divje kontraste med bogastvom in revščino, lepoto in umazanijo, življenjem in smrtjo. Afrika me ni pustila hladnega … Hvaležen sem s. Zorici Blagotinšek, ki mi je pomagala “prežvečit” to izkušnjo. Iz vsega tega je začela nastajati pesem.
Elija
Pravo pot je zapustilo
ljudstvo Božje, in krenilo
po ukazu vladarice
k nogam mrtvega Baala.
Tam kadila so se žgala,
jagnjeta, teleta klala.
Vsako “versko” praznovanje
je vodilo v večje sranje.
Ne morejo nam iz pozabe
vse pregrehe in zlorabe.
Mlada starša zapeljana
sta otroka kri prelila
da bi krutega malika
srd in jezo utolažila.
Oh, slepota prevelika!
Ko kaže, da več ni rešitve,
ne upanja, ne oprostitve,
in vsak na krivo pot zavija,
mednje stopiš ti, Elija.
Storil si, da ni dežilo
ljudstvu, ki je še grešilo.
Vdovi si odvzel trpljenje,
sina vrnil ji v življenje.
Na begu po puščavski poti,
ko legel si pod grm, ki bode,
pride angel ti naproti
s hlebčkom kruha, vrčem vode,
da bi v moči tiste hrane
zmogel pot, ki ti ostane
vse do Božje gore Horeb,
kjer prisluhnil si Gospodu
v nežnem vetru, ki sledil je
strašnem mimohodu.
Ker bil si Bogu zvest ves čas
v ognjenem vozu naš Gospod
te vzel je v nebeški kras.
Za tega dečka prosim, Oče.
Ko je ves svet zagrnila temina
po krstni vodi si napravil
iz njega ljubljenega sina.
Nisva midva ga pozvala.
Nisva mu življenja dala.
Najina modrost in volja
nista ga pod srcem tkala –
Tvoje delo je, Gospod.
Nakloni fantu mirno rast,
naj zlo ne zvabi ga v past.
Svetu, ki v zablodah plava
kaže naj, kje pot je prava.
Naj tudi, če mu žuga pest
ostane vedno Tebi zvest.
Krepi naj ga pomoč preroka
na poti Božjega otroka,
da pričeval bo vsem povsod,
da Ti naš Bog si in Gospod.
Naj vam vsem, ki ste se prebili do sem, le še voščim blagoslovljeno praznovanje rojstva našega Odrešenika, v novem letu pa, da bi znali k vsakomur pristopiti po prstih; da bi zmogli Bogu reči “Tukaj sem!”; in da bi se vedno čudili življenju.
Vse dobro v novem letu!
(na sliki sem z Rodo iz Sudana. Pred enim letom je morala z možem in 3 majhnimi otroki zbežati pred vojno. Ob njeni zgodbi je začela nastajati pesem “Kje si?”)
